Zdravo, 

sem pošiljam novice glede diskusije o neprimernem naslavljanju spolenga nasilja (in drugiih tem) na oddelku za psihologijo. Za vse, ki ne poznate cele zgodbe, s katero se je vse skupaj začelo, sem spisala opis dogodka:

Na vajah za svetovanje in psihoterapijo  smo diskutirali o zaupnosti informacij med klientom in terapevtom in katere informacije ter v katerih kontekstih jih terapevt sme razkriti zunanjim osebam. Asistentka nam je predstavila konkreten primer etične dileme:

Klientka (16 let) je na terapiji zaupala nekaj, kar jo je težilo. S prijateljico sta bili na zabavi. Ta je popila precej veliko alkohola in se družila s 3 starejšimi moškimi (ok. 30 let). Ti so nato imeli z njo spolni odnos, a se dekle tega ne spomni (tako pravi).

Na vajah smo diskutirali, ali lahko kot terapevt kakorkoli ukrepamo. Večina študentk in profesorica je zagovarjala mnenje, da to ni stvar terapevta, ter da nismo dolžni ukrepati.

Jaz sem se izpostavila in predlagala, da bi od klientke skušali izvedeti več oz. se pozanimati pri zunanjih virih, do kam seže naša pravica in dolžnnost ukrepati. Na to je asistentka odgovorila, da ne moremo vedeti, ali je dekle želela imeti spolni odnos in da ne moremo sklepati, da je šlo za posilstvo.

Jaz sem rekla, da če dekle ni reklo JA, je to bilo posilstvo in se mi zdi bolje, da sprožimo postopek na policiji in se kasneje izkaže, da je šlo za lažni alarm, kot da ignoriramo sum na posilstvo. V odgovor na to se je k meni obrnila sošolka in me vprašala »A ti vsakič preden spiš s svojim partnerjem rečeš JA?« (smeh sošolcev) Vprašanje me je precej šokiralo in nisem vedela, kako naj odreagiram. Druga sošolka je nadaljevala s šalo »Hahaha predstavljajte si, da daš partnerju pred vsakim odnosom pisni formular za podpisat!« (smeh sošolcev in asistentke). Na tem mestu sem prenehala zagovarjati svoj argument, ker sem se počutila, kot da pretiravam. 

O tem smo diskutirali na srečanju krožka pred enim tednom in se odločili, da ne bomo pustili, da pozabimo na ta dogodek. Poiskali smo nekaj mehanizmov, prek katerih lahko ukrepamo, in sicer poslali bomo poziv študentkam in študentskim društvom na FF, naj delijo podobne izkušnje/opažanja. Dobljeno želimo nato analizirati in predstaviti v sejah ŠSFF in oddelčnih sejah ter pripraviti podcast na to temo v okviru Pan!ke. 

Včeraj sem se o tem pogovorila z dr. Jasno Podreka z oddelka za sociologijo. Bila je zelo ogorčena nad ravnanjem asistentke oz. situacijo, ki sem jo opisala. Zelo je bila spodbudna glede našega načrta in je ponudila pomoč, če jo bomo potrebovali. Svetovala je, naj neprimerno naslavljanje problematike poimenujemo »znanstvena kratkost« (gre za nestrokovnost, tudi če ima profesor moralno sporno mnenje ga mora postaviti za spoznanja znanosti in dolžnost, da pripravi svoje študente za korektno delo, predvsem na področju v zdravstvu in sodnem izvedenstvu). V konkretni situaciji bi morala asistentka znati razložiti kaj pomeni »JA POMENI JA«, njen odziv (posmehovanje stereotipom) je bil izredno neprimeren in etično sporen. Predlagala je tudi, da končno mnenje pride do dekanje, da je seznanjena z splošno »atmosfero« na oddelku. Zelo dobro se ji zdi, da ne iščemo grešnega kozla na oddelku, ampak da naslovimo problematiko kot nekaj splošnega na oddelku. Če pa opazimo, da je nek profesor sistematično problematičen, pa ga lahko tudi izpostavimo.

Toliko zaenkrat, z Mašo bova pa tekom dneva še poslali povezavo do osnutka poziva študentkam in študentskim društvom.

Lp., Tina

P.S.: Upam, da vsi dobite sporočilo :)

_______________________________________________
Kriticna-psihologija mailing list -- kriticna-psihologija@kompot.si
To unsubscribe send an email to kriticna-psihologija-leave@kompot.si