Hej, jaz se v celoti pridružujem Sarini tovariški kritiki ankete. Glede na to, da se nad Palestinkami_ci ta trenutek izvaja genocid, kar je objektivno družbeno dejstvo, ne vidim potencialnega doprinosa ankete, s katero bomo najverjetneje ugotovili, da imamo na situacijo v našem prostoru različne poglede, kar se povezuje tudi z nekaterimi psihološkimi mehanizmi. To se mi zdi dobra priložnost za razmislek, na kakšne načine lahko ob dogajanjih, kot je genocid v Palestini, psihologi_nje resnično delujemo na strani (tudi psihološko) zatiranih. Smiselno se je vprašati, ali je raziskava zgolj zato, da se "konflikt" postavi na zemljevid raziskovalnega dometa psihologije, res vse, kar lahko naredimo. Ta trenutek, ko je izraelsko nasilje na vrhuncu, med smrtnimi žrtvami pa je že preko 18.000 Palestink_cev, zagotovo obstajajo boljši oziroma bolj nujni načini za naše angažiranje – svoj čas lahko izkoristimo za samo-informiranje in informiranje drugih o situaciji v Palestini v kulturno-zgodovinskem kontekstu (https://pad.riseup.net/p/r.277c3afa6a574f9a6864531cb0488143 ) ter za soudeležbo v akcijah, kot so bojkoti, protesti, peticije, pozivi, organizacija dogodkov za ozaveščanje ter celokupno zavzemanje za prekinitev ognja preko zahtev, da se naše_i odločevalke_ci opredelijo proti izraelskemu nasilju in sprejmejo konkretne sankcije proti Izraelu. Ne pravim, da psihološko raziskovanje (denimo psiholoških mehanizmov tega, zakaj genocida ne dojemamo kot genocid) tu ni pomembno, ampak ne sme biti namenjeno samo sebi. Menim, da so ta trenutek bolj potrebne in pomembne druge stvari, ki jih lahko naredimo.

Še ena vsebinska pripomba – na prvi strani anketa sprašuje po zaupanju v različne vire informacij, specifično: javni medij (RTV SLO), komercialne televizije, radio, časopisi in drugi tiskani mediji, neodvisni spletni mediji in organizacije, mednarodni mediji, družbena omrežja in drugo. Pri nobeni kategoriji pa ni bolj specifično opredeljeno, za katere medije, katere profile na družbenih omrežjih ... gre, kar je v primeru situacije v Palestini precej šlampasto. Ravno diskurz poročanja je v tej situaciji diametralno nasproten, če primerjamo različne medije. Že mnenje, predstavljeno v novicah na RTV in v medijih, ki načeloma ne navijajo za Izrael, obžaluje izgube življenj civilistov, vseeno pa jih predstavlja kot nesrečne žrtve legitimne vojaške operacije in v medijsko poročanje ne vključi konteksta 75-letnega apartheidskega izraelskega režima. Iz diskurza novic javnega medija RTV nam ne bo jasno, da gre v tem primeru za genocid. Če spremljamo mednarodne medije, bo ta diskurz spet povsem drugačen pri zahodnih medijih, kot sta CNN ali Fox News, v primerjavi z drugimi mediji, npr. Aljazeera. Pri kategoriji radio je poročanje o situaciji v Palestini povsem drugačno, že če primerjamo Val 202 in Radio Študent. Tudi na Instagramu lahko o dogajanju preberem post izraelske vlade ali pa gledam post nekoga, ki mu je v bombardiranju pravkar umrla cela družina – anketa tega ne razlikuje, a ko ocenjujem svoje zaupanje v različne medije, ravno ta informacija naredi bistveno razliko.